• Dom sv. Lenarta
  • Dom sv. Lenarta
  • Dom sv. Lenarta
  • Dom sv. Lenarta
  • Dom sv. Lenarta

Varovani oddelek - za osebe z demenco

Demenca

Beseda demenca se je kot medicinski termin pojavila šele leta 1801. Vpeljal jo je Philippe Pinel, primarij ene od pariških bolnišnic. Psihiatrični sindrom, ki ga je imenoval demenca, je opredelil kot inkoherentnost (nepovezanost) duševnih sposobnosti.

Po mednarodni klasifikaciji bolezni je demenca sindrom, ki je posledica bolezni možganov, navadno kronične ali napredujoče, pri čemer so okvarjene višje dejavnosti možganov, ki zajemajo spomin, razmišljanje, orientacijo, dojemanje, računanje, zmožnost učenja, govor in presojanje. Demenca bistveno prizadene bolnikovo sposobnost za opravljanje vsakodnevnih aktivnosti. Bolnik se izgublja v domačem okolju, ne sledi navodilom, ne znajde se v času, med ljudmi in v prostoru, ponavlja ista vprašanja, zanemarja lastno varnost, higieno in prehrano. Po drugi strani pa bolnik ohranja veščine, npr. lahko vozi avto, ipd. Vendar se v mestu izgubi. Demenca ima lahko vrsto vzrokov - nekateri so reverzibilni (prehodni, se popravijo, so zdravljivi), drugi ireverzibilni (stalni, se ne popravijo, niso zdravljivi). Demenca je bolezen, ki jo spremlja zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje čustev, socialnega vedenja in dnevnih aktivnosti. Demenca se praviloma začne neopazno in postopoma napreduje. Poteka na kontinuumu od komaj opaznih znakov proti popolni osebni, časovni in krajevni dezorientaciji. Postopoma osebe z demenco niso več sposobne za samostojno življenje, vse bolj postajajo odvisne od pomoči drugih.

Glede na prevladujoče značilnosti je mogoče opredeliti nekaj zapovrstnih stopenj ali stadijev demence. V slovenskih domovih za starejše sta najpogosteje v uporabi dve takšni klasifikaciji in sicer tri stopenjska psihiatrična in štiri stopenjska klasifikacija po Naomi Feil, utemeljiteljici inovativne validacije. Primerljivost obeh klasifikacij je mogoče vzpostaviti brez prehude poenostavitve tako, da drugi in tretji stadij po Naomi Feil sovpadata z drugim stadijem psihiatrične klasifikacije (srednje huda demenca).

V Domu sv. Lenarta stanovalci oboleli z zmerno in hudo demenco bivajo na varovanem oddelku. Stanovalci z blažjo demenco so po pogovoru s psihiatrinjo, ki oceni nivo njihove samostojnosti, dokler je le možno nameščeni na stanovanjsko-negovalnem oddelku. Ker v Domu nimamo ločenega stanovanjskega in negovalnega oddelka, na stanovanjsko-negovalnem oddelku bivajo tudi osebe, ki so v zadnjem stadiju demence, bodisi da so na oddelke premeščene z varovanega oddelka ali pa so prišle od doma.

Prostorska ureditev varovanega oddelka

Varovani oddelek v Domu je v celoti enostavno zasnovan, s smotrno in funkcionalno razporeditvijo prostorov. Oddelek je v celoti prilagojen vsem stopnjam potreb stanovalcev. Arhitektura oddelka upošteva vse elemente zadovoljevanja potreb ljudi, zlasti pa »ponuja« veliko gibanja, svetlobe, občutek pripadnosti in neutesnjenosti. Na oddelku je veliko naravne svetlobe. Hodniki so široki in omogočajo stanovalcem časovno, krajevno in situacijsko orientacijo.

Na varovanem oddelku v Domu je prostora za 28 stanovalcev. Stanovalci imajo na voljo osem enoposteljnih in deset dvoposteljnih sob z lastno kopalnico. Individualna kopalnica omogoča stanovalcu zasebnost in pripomore k ohranjanju dostojanstva in intimnosti. V kopalnici je nameščena prha z naklonskim talnim odtokom. Za večjo varnost so nameščena držala in kopalnični stoli. Večina sob ima izhod na vrt.

Da bi v sobah zagotovili čim večjo domačnost, je stanovalcem omogočeno da si sobe opremijo po svojem okusu in da v sobe vnesejo lastne predmete od doma, kot so npr: slike, rože, dekoracije… V sobah je možno priključiti dodatno opremo – TV sprejemnik, telefonski aparat, hladilnik, internet, itd. V sobi so nameščene barvne zavese, ravno tako je ena stena barvno prepleskana. Za boljšo prostorsko in osebnostno orientacijo so vrata v sobo poleg imena in priimka označena še z dodanimi slikovnimi motivi, ki so posameznikom prepoznavna.

Stanovalcem so na voljo tudi trije ustrezno opremljeni skupni prostori, t.i. čajne kuhinje. Na oddelku so tri ustrezno opremljene invalidske kopalnice. Domačnost skupnih prostorov je dosežena s pohištvom (fotelji, ležalniki, okrasne blazine), barvami, dekoracijami, TV sprejemnikom, pogrnjeno mizo, uro, koledarjem, slikami in rožami.

Na vzhodni strani varovanega oddelka se zunaj nahaja vrt z gredicami in skalnjak, ki ju stanovalci urejajo sami ali s pomočjo osebja in svojcev. Na vrtu lahko stanovalci posedijo na lesenih klopcah z naslonjalom, prav tako na vrtu izvajamo tudi razne prostočasne skupinske aktivnosti. Na vrtu je nameščen še vrtni paviljon.

Za verujoče stanovalce je vzpostavljen t.i. »bogkov kot« na način in v obliki kot v preteklosti v kmečkih hišah. Na oddelku je nameščenih tudi nekaj starin (šivalni stroj, radio itn).

Metode in koncepti dela

Psihosocialni model obravnave stanovalcev z demenco postavlja v ospredje osebo z demenco kot edinstveno celoto duha, duše in telesa z edinstveno osebnostjo, individualno biografijo in življenjskimi zgodbami. V Domu sv. Lenarta pri delu z osebami z demenco izvajamo individualne in skupinske metode socialnega dela, pri čemer upoštevamo strokovna načela individualizacije, celovitosti obravnave, aktivnosti in avtonomije posameznika ter možnost izbire. Ravno tako razvijamo multidisciplinaren pristop do uporabnikov.

Od posebnih metod in konceptov dela s stanovalci z demenco stanovalce obravnavamo po metodi validacije. Metoda validacije je terapevtski komunikacijski koncept za razumevanje starostnikov obolelih z demenco in delo z njimi. Glavni poudarek metode je sposobnost vživljanja (empatije) za pomoč pri vstopu v notranji doživljajski svet posameznika z demenco in sprejemanje posameznika takšnega kot je ter mu na ta način pustiti njegovo dostojanstvo. Metodo je razvila Naomi Feil in predstavlja možnosti in načine komunikacije med stanovalcem obolelim z demenco, svojcem in (strokovnim) osebjem na varovanem oddelku. V Domu poleg inovativne validacije uporabljamo še druge koncepte, vendar ne vedno v čisti obliki.

Dejavnosti in aktivnosti

Zaradi spominskih težav, oslabljene presoje in upočasnjenih odzivov se pri osebah obolelih za demenco zmanjšujejo njihove sposobnosti za samostojno življenje in opravljanje vsakodnevnih opravil. Stanovalce spodbujamo, da sodelujejo pri skrbi zase in za okolje v katerem bivajo.

Na varovanem oddelku izvajamo vsakodnevne ter razne zaposlitvene in prostočasne aktivnosti. Ritem dnevnih aktivnosti je določen z dnevnimi obroki in nego, sicer je ritem prilagojen in usklajen s potrebami stanovalcev.

V dopoldanskem kot tudi v popoldanskem času organiziramo različne zaposlitvene aktivnosti, ki stanovalcem pomagajo pri ohranjanju njihovih motoričnih in ročnih spretnosti, ohranjanju in spodbujanju njihovih kognitivnih, psiholoških ter socialnih spretnosti in veščin in ustvarjajo priložnosti za druženje. Organiziramo aktivnosti, ki ohranjajo in krepijo tudi fizično moč posameznika in njihova osebna znanja ter interese. Te aktivnosti, upočasnijo upadanje kognitivnih funkcij, povečujejo čustveno aktivnost in pomagajo pri vzpostavljanju in ohranjanju socialnih stikov ter vplivajo na boljšo samopodobo in zadovoljstvo stanovalcev.

Sodelovanje s svojci

Pri delu z osebami obolelimi za demenco je stik s svojci zelo pomemben. Namestitev osebe z demenco v ustanovo na prvi pogled predstavlja za svojce rešitev hude obremenitve, v resnici pa se huda čustvena stiska, ki nastane ob »oddaji« ljubljene osebe v ustanovo, še poglablja. V Domu skušamo s svojci najprej vzpostaviti pristen, topel in razumevajoč odnos. Poskušamo biti potrpežljivi in strpni, si zanje vzeti dovolj časa. Potrudimo se, da jim odgovorimo na čim več njihovih vprašanj. Strokovnjaki navajajo, da se pri svojcih pojavlja prikrita žalost, ki je močan stresogeni faktor, ki lahko bistveno vpliva na fizično in psihično stanje svojcev. Obremenitev je lahko tako huda, da močno zmanjša zmožnosti sodelovanja svojcev v nadaljnjem procesu nege in oskrbe, njihovo sposobnost racionalnega sodelovanja z osebjem, ki lahko privede do hujših nesporazumov znotraj matične družine.

Oblikovali smo tudi skupino za samopomoč svojcev stanovalcev z demenco. Osnovni cilj te podporne skupine je izboljšati poznavanje in razumevanje bolezni med svojci, seznaniti jih z vedenjskimi in čustvenimi spremembami, ki se pojavijo pri bolezni, ter posledično ohranjati in dvigniti kakovost medsebojnih odnosov med svojci in stanovalci ter tudi med svojci in osebjem na oddelku. Skupina se sreča 8-10 krat letno. Srečanja potekajo v obliki delavnic in druženja, kjer so prisotni tudi stanovalci ali pa v obliki skupinskega pogovora s povabljenim gostom/strokovnjakom (npr. domska psihiatrinja, fizioterapevtka, prostovoljka, predstavnica Hospic-a).

Enkrat letno pa se stanovalci, njihovi svojci in zaposleni odpravimo na izlet v bližnjo okolico.

Svojcem so za pogovor dnevno med tednom na voljo strokovni delavci in po urniku tudi splošna zdravnica. Dvakrat mesečno je po dogovoru za pogovor s svojci dosegljiva še domska psihiatrinja, po dogovoru jim je na voljo tudi duhovnik.

Postopek sprejema na varovani oddelek

Postopek je enak kot za sprejem na druge oddelke in poteka v skladu s Pravilnikom o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva in skladno z Zakonom o duševnem zdravju.

Da bi lahko kar najbolje skrbeli za starostnike in osebe z demenco moramo poznati njihovo biografijo, zato pred sprejemom zaprosimo svojce za izpolnitev vprašalnika za vzpostavitev osebne biografije stanovalca.

Novice

  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8

Dobra misel

V našem življenju kot na slikarjevi paleti je ena sama barva, ki daje smisel življenju in umetnosti. Ta barva je ljubezen.

(Marc Chagall)

Spletna stran uporablja piškotke s pomočjo katerih izboljšuje vašo uporabniško izkušnjo, analizira promet ter omogoča uporabo vtičnikov družbenih medijev. Z nadaljno uporabo se strinjate k uporabi piškotkov. Odločitev lahko spremenite s klikom na Nastavitve.