Novice

Projekt Tradicionalni slovenski zajtrk naj bi nas spomnil, da je hrana, ki so jo pridelali in pripravili ljudje na naših kmetijah, v kmetijskih in živilskih podjetjih in zadrugah, bolj sveža in okusnejša. Otroke, mladino in širšo javnost seznanjamo o pomenu zajtrka, pomenu in prednostih lokalno pridelanih živil, ki so pridelana oz. predelana v Sloveniji. Starejšim pa s tem dnem pričaramo spomine na dni ko so živeli doma in jedli domač kruh iz krušne peči in domače maslo. Želimo poudariti pomen kmetijstva in čebelarstva za predelavo hrane, ter njenem vplivu na okolje. Tradicionalen slovenski zajtrk je sestavljen iz mleka, masla, kruha, medu in jabolk ali drugega svežega ali suhega sadja. Kruh mora biti proizveden v Republiki Sloveniji, vsa druga živila pa morajo biti pridelana in predelana v Republiki Sloveniji.

Letos smo imeli v našem domu pravo pojedino »zajtrk, ki je šel za med«. Pravi kraljevski zajtrk je spremljal domač črn kruh iz krušne peči izpod rok kmetije Ploj iz Svete Trojice, domače maslo, pridelano na ekološki kmetiji Plohl iz Cerkvenjaka in cvetlični lokalni med čebelarstva Pislak Bali. Jabolka so pridelana na kmetiji Slanič, domače mleko, ki ga sicer uporabljamo tudi vse ostale dni v letu pa prihaja iz kmetije Kocbek iz Voličine.

Potem, ko se je odvila praznična lenarška nedelja s slovesno sveto mašo, godbeniki in mažoretkami, pisanimi stojnicami s pestro ponudbo in domačimi dobrotami, se prireditve ob prazniku bližajo vrhuncu, ko bo v kulturnem domu občinska proslava s kulturnim programom in podelitvijo nagrad.

Nam pa je bilo dano, da smo praznični kulturni večer preživeli v družbi likovne ustvarjalke gospe Suzane Zorko in glasbenika svetovnega slovesa gospoda Ota Vrhovnika, našega župana gospoda Janeza Krambergerja in podžupanje občine Šentilj gospe Lidije Šarić. Veseli in hvaležni smo bili, da so bili z nami.

Gospa Suzana Zorko je risala že kot otrok. Vsi zvezki so imeli porisane platnice in vsem je risala v spominske knjige, za referate. Njena največja želja je bila, da postane učiteljica likovnega pouka ali pa ustvarjalka risanih filmov za otroke. A življenje jo je usmerilo na drugo pot. Zadnjih 10 let se aktivneje posveča ustvarjalnemu slikanju, obiskuje šolo slikanja pri akad. slikarju Zlatku Prahu in je tudi članica likovne sekcije KUD Gabriel Kolbič. Ko ji čas dopušča, se  udeležuje različnih slikarskih kolonij in razstav.

Gospod Oto Vrhovnik je magister znanosti, profesor, skladatelj in saksofonist svetovnega slovesa. Sodeloval je z različnimi orkestri, na primer Dunajskimi filharmoniki, Državno opero na Dunaju, Berlinskimi filharmoniki ter še mnogimi drugimi svetovnimi orkestri… Do upokojitve je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Njemu gre zasluga, da je saksofon postal instrument za poučevanje v klasičnem študiju glasbe, na univerzi na Dunaju, prvi v Evropi. Z dobro voljo in neustavljivo energijo je s svojim vedrim in hudomušnim nastopom zelo razveselil stanovalce.

Sedaj, ko je v pokoju, pa rad igra in posname tudi glasbo 60-ih in 70-ih let in tudi kakšne popularne zabavne in narodnozabavne aranžmaje in tako razveseljuje širši krog občinstva.

Zbrane je pozdravil in jim voščil ob prazniku župan mag. Janez Kramberger, ki je hkrati stanovalcem tudi predstavil pridobitve v zadnjem letu in načrte za prihodnost, nato pa je še odprl razstavo in ji zaželel lepo pozornost gledalcev. Prisotne je pozdravila in se kulturnikom zahvalila za udejstvovanje  tudi gospa Lidija Šarić podžupanja iz Občine Šentilj iz katere prihaja KUD Gabrijel Kolbič.

Po dogodku smo družili in se zadržali še na pogostitvi. Bogat kulturni dogodek je bil in prepričano smo, da smo zares lepo praznovali letošnje Lenartovo. Naj še dolgo odmeva vas in nam daje notranjih moči za vsak nov dan, ki nam je dan.

Zahvaljujemo se za vse, kar vemo, zmoremo, dihamo, delamo hodimo, mislimo, pojemo, ljubimo, pomagamo. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Nič nas ne naredi  žalostnih, potrtih, nezadovoljnih tako hitro kakor nehvaležno srce.  Kaj pa imamo, česar nismo prejeli? Vsak večer bi morali prešteti blagoslove, vse dobro in lepo, kar se nam je zgodilo čez dan, in bi z veseljem zaspali.

Kristjani, tisti, ki čutimo, da si zraka, vode, zemlje, toplote, svetlobe, zvezd, teme in vsega, kar nam nudi življenje, nismo sami pridelali, se zahvaljujemo z obiskom maše Bogu Očetu za vse, kar nam je podarjeno. Ta dan je bogoslužje spremljal tudi naš domski zbor z Žanom. Lepo je bilo. G. nadškof nas je v homiliji povabil, da poosebimo največjo zapoved naše vere: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (Mr 12,30-31) Če ne sprejemamo, upoštevamo, ljubimo, pomagamo, razumemo drugih, ki so ob nas, tudi Boga ne sprejemamo. Pesem HVALA, ki smo jo pevci zapeli, je tako lepa, nagovorljiva, da bi jo morali  čim večkrat zapeti. Na koncu smo vsi zapeli za vse, kar nam je bilo podarjeno, še himno Hvala večnemu Bogu.

Anica Horvat

HVALA

Hvala za vsako dobro jutro,
hvala za vse življenja dni,
hvala, ker lahko nate svoje preložim skrbi.

Hvala za vse prijatelje Ti,
hvala, Gospod, za vsakogar,
hvala, ker lahko dam dolžnikom odpuščanje v dar.

Hvala za delovno Ti mesto,
hvala za srečo sleherno,
hvala za vse, kar me navdaja s čisto radostjo.

Hvala za žalosti Ti mnoge,
hvala, da vedno me bodriš,
hvala, da vedno roko svojo nad menoj držiš.

Hvala za dobro Ti besedo,
hvala, da duh je Tvoj mi moč,
hvala, ker ljubiš vse, ki blizu so in daleč proč.

Hvala, da se lahko zveličam,
hvala, da vero v Te imam,
hvala, ker mi pomagaš, da lahko Ti hvalo dam.

Tudi letos smo v domu Sv. Agate poskrbeli in pripravili zabaven kostanjev piknik. Ta dan nam je popestril muzikant Tibor, ki nam je igral in pel poznane pesmi.

Seveda ni manjkalo dobrega mošta, veselja, zabave in dobrega vzdušja. Pa še vreme nam je bilo zelo naklonjeno.

V času okrog 1.oktobra, Mednarodnega dneva starejših na oddelkih pečemo palačinke. Tega dogodka se stanovalci zelo veselijo in se ga radi udeležijo. Nekateri se aktivno, drugi pa kot spodbuda in opazovalci vključijo v to dogajanje, ki jih spominja na čase, ko se je to doma pripravljalo zelo pogosto. Palačinke so priboljšek, ki se ga razveselijo tako otroci kot starejši.

Na oddelkih je bilo živahno in veselo, zazvenela je tudi glasba in se je zapelo.

Po želji so se stanovalcem postregle palačinke, marmeladne, čokoladne, ali pa brez namaza. Ene smo pa celo pripravili s skuto. Vsaka pomoč je dobrodošla, tako smo s skupnimi močmi spekli okrog 300 palačink.

Naše priboljške smo ponudili in postregli tudi tistim, ki se niso mogli udeležiti delavnice, kar v sobah.

Prijetno delo ob druženju, klepetu, prepevanju in harmoniki, na katero rada zaigra naša stanovalka gospa Gizela Lenard je minilo in zaključili smo ga zadovoljni in posladkani.

1. oktobra smo v domu Sv. Agate obeležili Mednarodni dan starejših, ki nas opozarja na pomembno vlogo starostnikov v naši družbi. Ta dan so našim stanovalcem polepšali pevci in godci iz Selc. Ni manjkalo dobre volje, veselja, petja in domačega peciva za katerega je zaslužena mama naše glavne sestre Maje. Iskreno se ji zahvaljujemo.

In nam v Domu sta v ponedeljek popoldan poklonila čas in polepšala dan krasna gosta: pisateljica in knjižničarka gospa  Ksenija Trs in novinar ter urednik Radia Maribor, ki je tudi vodil pogovor, Stane Kocutar. Predstavila sta nam veseli del knjige ge. Trsove Kdo se boji črnega moža. Nasmejali smo se pripovedovanju njenih otroških porednosti, igrivosti tam za Humom pri Ormožu, tako drugačnem otroštvu nezakonskega otroka  pri dedku in babici, kot ga poznamo danes. Drugi del knjige, ki je dosti bolj trpek, s številnimi težkimi preizkušnjami, sta zamolčala in ga prepustila bralcu.  Da je bilo zelo hudo, daje slutiti njen stavek ob koncu, ko je dejala: "Res imam srečo, da sem preživela. Lahko ne bi bilo tako." Ampak njen smeh, sproščenost, optimizem ne daje tega slutiti. Kljub vsem preizkušnjam je ohranila življenjsko radost in vedrino. Z neizmerno življenjsko energijo se je pobrala in se zaposlila kot knjižničarka na bibliobusu Mariborske knjižnice. O teh  lepih trenutkih se je razpisala v knjigi Potujoči utrinki. Voditelj jo je zelo spretno, duhovito spodbujal v pripoved in gostja nas je znala nasmejati.

Ob koncu srečanja nam je podarila tri svoje knjige, ki so takoj našle radovedne bralce. Gospa Liljana, ki je prireditev začela, jo je tudi končala s prisrčno zahvalo gostoma. Zelo prijetno nam je bilo v njuni družbi.

Anica Horvat

Vesele in v pričakovanju lepih jesenskih doživetij  nas je pot peljala po avtocesti mimo Maribora, v eno od naselij ob vznožju Pohorja, Slivnico. Tam je v lepem naravnem okolju novi dom za starejše SeneCura Hoče Slivnica.

Na igrah je sodelovalo šest domov: Dom Danice Vogrinec, Dom Tezno, SeneCura Maribor, Dom Idila, SeneCura  Hoče Slivnica ter Dom Sv. Lenarta in Sv. Agate.

Po prijaznem sprejemu, pogostitvi, spodbudnih besedah in nastopu domskega Žoga banda pa smo se »pomerili« v športno zabavnih in miselnih izzivih.

Vzdušje na igrah je bilo zelo veselo in zavzeto, vsi smo navijali za vse. Razgibano športno druženje na čudovit jesenski dan smo zaokrožili in še prisluhnili ter zapeli s skupino Ljudskih pevcev iz Slivnice. Prijetno, sproščeno druženje ob pogostitvi, kosilu nam je zelo prijalo in smo se ga zelo razveselili. Namen takšnih druženj je povezovanje, spoznavanje, sprostitev in razvedrilo ter nabiranje lepih vtisov in spominov za prihodnje dni. Zmagovalci pa smo vedno vsi, ki z dobro voljo, naklonjenostjo in trudom prispevamo k takšnim in podobnim prijetnim dogodkom.

S tankočutnostjo in strokovnostjo poznavanja različnih vrst demence ter s posebnim poudarkom na senzibilnosti do obolelih in njihovih svojcev, nam je predstavila številne vidike te kompleksne bolezni. Občutljivo je osvetlila konkretne situacije, s katerimi se svojci in oskrbovalci srečujejo pri skrbi za obolele ter opisala vedenjske in čustvene spremembe, ki jih bolezen prinaša. Poseben poudarek je dala na empatijo kot ključno veščino, ki obolelim pomaga ohranjati dostojanstvo in občutek varnosti.

Poudarila je, da svojci pogosto doživljajo bolečino in nemoč ob spreminjajoči se podobi svojih ljubljenih, a je bistvenega pomena, da te spremembe sprejmemo s potrpežljivostjo in sočutjem. Oboleli za demenco se pogosto ne zavedajo lastnega stanja, zato so zmožni občutiti predvsem čustva in razpoloženja okolice. Ljubezen in razumevanje, tudi kadar besedna komunikacija ni več mogoča, sta največ, kar lahko svojci ponudijo. Ko besede odpovedo, ostajajo dotik, nasmeh in topla prisotnost kot najmočnejši načini komunikacije.

Dr. Gamse je poudarila, da se oskrbovalci in svojci pogosto znajdejo v čustveno zahtevnih situacijah, kjer se soočajo z lastnimi občutki žalosti, izgube in utrujenosti. Kljub temu je ključno, da se ob tem ne pozabijo "negovati" tudi sami sebe. Kajti samo s skrbjo zase lahko učinkovito pomagajo svojim bližnjim in tistim, katerim smo kot oskrbovalci poklicani, da jih oskrbujemo.

Srečanja se je udeležilo 30 svojcev in ravno toliko stanovalcev Doma sv. Lenarta, ki so z zanimanjem prisluhnili predstavitvi. Ob koncu so zastavili vprašanja, ki jih najbolj bremenijo ob spremljanju svojih dragih v tej težki preizkušnji. Diskusija je pokazala, da so teme, kot so osamljenost, občutek nemoči in kako ohraniti dostojanstvo človeka z demenco, izredno pomembne za vse prisotne.

Srečanje smo zaključili, kot se spodobi za Alzheimer cafe, v prijetnem klepetu ob kavici, piškotih in sadju, pri čemer je v ospredju ostalo sporočilo o moči empatije in ljubezni v skrbi za osebe z demenco in sorodnimi stanji.

Po zaslugi Žana Jerenka, ki je organiziral avtobus in prijave, smo se  na ta dan (11.8.2024) odpeljali k Mariji tudi iz Doma sv. Lenarta in Agate.  35 nas je bilo. Z nami so bili tudi trije diakoni: g. Darko, g. Andrej in g. Feliks, torej za duhovno plat poskrbljeno, in še štirje spremljevalci iz Doma. Ga. Lidija je poskrbela za napitke, da ne bi v taki vročini, kot je bila ta dan, kdo dehidriral. In smo se odpeljali. Najprej v Cirkovce, kjer so nas z navdušenjem sprejeli g. župnik Janko Strašek in sodelavke Karitas, ki so nam pripravile obilno malico. V cerkvi Marije Vnebovzete smo prisluhnili zgodovini tega svetišča in zapeli Mariji v pozdrav. Pot smo nadaljevali prav do cerkve na Ptujski Gori, da je bilo za vse čim bližje do vhoda, eni po stopnicah, drugi z dvigalom. Za nas so bila sedišča že rezervirana tik pred oltarjem. Hvala Žanu za posredovanje, cerkev je bila namreč ob našem prihodu že dodobra polna. Mašo je ob somaševanju vodil p. Andrej Mohorčič. Med slovesno sveto mašo smo bili vsi deležni zakramenta bolniškega maziljenja. Po končanih obredih je posebej za nas pater razložil nastanek in pomen te božje poti k Mariji Zavetnici. Za spomin smo se še vsi fotografirali in si za eno uro razporedili svoj čas. S hvaležnostjo in veseljem, da nam je bilo dano doživeti tako lep popoldan pri Mariji in med seboj, smo se s petjem in dobro voljo vrnili domov. Vsem, ki so organizirali in pomagali, da je bil dan tako lep, najlepša hvala.

Anica Horvat

Že dalj časa smo se pevci domskega zbora iz Doma sv. Lenarta in Doma sv. Agate odpravljali na gostovanje v Halasov dom v Veliki Polani, končno pa se je to zgodilo 13. julija. Pripravili smo osem pesmi in povezovalni tekst (Anica), vse drugo pa po dogovoru z njimi. Zborovodja gospod Žan Jerenko je organiziral prevoz, nas obdaril z enotnimi ruticami, povabil še štiri pevke, ki so bile nekaj časa del zborčka, in smo se odpeljali v vroči julijski dan. V avli čudovitega Halasovega doma so se zbrali stanovalci, nekaj osebja in njihovi pevci. Z malo treme smo pričeli z Rožo na vrtu. A ker je bil odziv zelo lep, prijeten, sproščen, domač, smo z večjim pogumom nadaljevali tudi z zahtevnejšimi pesmimi, kot sta: Rož, Podjuna, Zila in Na grebenih gora. Vezni tekst in pevski vložek gostiteljev je bil dovolj dolg, da smo lahko vmes tudi počivali. Domače pevce je pripravila gospa Irena Voroš. Lepo so odpeli nekaj ljudskih. Nadaljevali smo s svojim programom, prebrali vmes nekaj lepih misli o staranju in nato povabili k skupnemu petju vse prisotne. Razvilo se je zelo prisrčno druženje, ki je kar trajalo in trajalo.

Po kosilu in ogledu doma smo se odpravili do cerkve Svete Trojice v Odrancih ali Cerkve neuničljivega upanja, kot jo imenujejo, z zelo zanimivo zgodovino in njenimi žrtvami. V njej je tudi razstava o življenju božjega služabnika Alojzija Kozarja.  O njenem nastanku nam je spregovoril župnik gospod Alojzij Kozar, nečak pokojnega. Za večernice smo bili dogovorjeni pri sestrah klarisah v Turnišču. Po molitvi, petih litanijah in dodanih pesmih so nas povabile v dvorano na pogostitev in pijačo. Nekaj peciva smo prinesli tudi s seboj. Pojasnile so nam vse o redu, odgovarjale na vprašanja in se pogovorile s tistimi, ki smo to želeli. Zelo prisrčno srečanje.

Želeli smo še v romski muzej v Pušči, kar pa ni bila najbolj posrečena ideja. Če ne bi na poti pobrali še gospe, ki je poučevala romske otroke, da nam je pokazala pot, bi bili malo razočarani. Tako smo pa največ o življenju Romov tukaj izvedeli od nje in ne od tistega, ki nam naj bi to razlagal.

Bogu hvala za ta čudoviti dan, hvala zborovodju Žanu, ki je vse organiziral, in hvala našemu domskemu vodstvu za podporo. Do jeseni imamo dopust.

Anica Horvat

V dopoldanskem delu so si otroci in stanovalci ogledali animirani film o Petru Klepcu, kateri je letošnja tema oratorija. Ob koncu filma je sledil pogovor in krajša predstavitev doma sv. Agate. Kasneje smo otroke in stanovalce razdelili v manjše skupine, saj so sledile igre po postajah. Vsaka skupina je morala pokazati znanje, domišljijo in natančnost. Na vsaki postaji so ob uspešno opravljeni nalogi prejeli košček slike našega doma. Vsi dobljeni koščki so na koncu sestavljali sliko z namigom, kjer je bil skriti zaklad.

Ob koncu iger smo nadaljevali druženje na vrtu- ob bansih in nepozabnih vodnih igrah. Otroci so oblekli kopalke in se prepustili vodnim izzivom. Nadobudni otroški kriki so razveselili stanovalce in jim pričarali čudovit dan.

Medgeneracijska druženja in lepe misli so pozitivni vidik današnjega časa. Za dodatne lepe spomine in misli je pomembno, da sta mladost in starost povezana z roko v roki.