Novice

Gospa Marija Zvonka se je rodila  davnega leta 1924 izvira iz Boke Kotorske, kjer je živela svojih prvih 10 let. Kasneje so se z družino preselili v Maribor. Do svojega pokoja je opravljala pisarniško delo.

Dobre želje in misli ji je izrekel tudi župan Lenarta gospod Janez Kramberger in direktor doma gospod Zlatko Gričnik skupaj s sodelavci. Lepim željam in mislim so se pridružili tudi ostali stanovalci doma sv. Agate, kjer so se ob spremstvu domskega muzikanta poveselili in podružili.

Misli in želje, ki nam jih namenja gospa Marija Zvonka so: "Človek mora bi pošten, skromen in zdrav".

Ob njenem izjemnem jubileju, stotem rojstnem dnevu, ji vsi sostanovalci in zaposleni ter prijatelji iz srca čestitamo in želimo še obilo lepih trenutkov v krogu domske skupnosti. Njeno življenje je polno zgodb, modrosti in izkušenj, ki so neprecenljiv zaklad za vse nas. 

Nekajkrat smo sicer ob praznikih že pele pri maši, a zdaj smo že toliko dozoreli, da se lahko predstavimo širše. Gospodu Žanu Jerenku pa se iz vsega srca zahvaljujemo. Brez njega našega zbora ne bi bilo. S spoštovanja vredno potrpežljivostjo nas uči, vadi z nami in nam svetuje. Globok poklon, Žan!

Ta dan je bilo načrtovano odprtje likovne razstave gospe Jasne Šosterič. Zaradi nas ali zaradi razstave se je dnevni prostor zelo napolnil z obiskovalci. Zborček (9 pevk) je za uvod zapel pesem za troglasje Roža na vrtu. Led je bil prebit! Po uvodnem pozdravu so že bolj korajžno sledile Na grebenih gora; Rož, Podjuna, Zila in Sijaj mi sončece. Vodja likovne sekcije KUD Gabrijel Kolbič z Zgornje Velke, kjer ustvarja tudi ga. Šosterič, likovni pedagog gospod Andrej Velikonja je predstavil avtorico in slike in tako odprl razstavo. Za prijetno vzdušje je zborček zapel še medžimursko ljudsko pesem Jednu sem ružu mel. Gospod Žan pa je spodbudil še vse prisotne, da smo skupaj zapeli še dve znani pesmi.

Prireditev je s spremno besedo povezovala predsednica zbora gospa Anica Horvat. Gospa Liljana Cafnik pa je na koncu prebrala še pismo našega direktorja gospoda Zlatka Gričnika. Hvala za prijazne besede. In hvala za pogostitev, ko smo že v sproščenem ozračju ocenili naš nastop.

Anica Horvat

V domu starejših v Lenartu smo bili presenečeni in veseli, da smo bili tudi mi med izbranci gostiteljev te Kraljice Frančiškove družine. Prav gotovo zaradi predsednice narodnega sveta OFS, Fani Pečar, ki zaradi bolezni biva pri nas.  V naši kapeli se je zadržala do nedelje popoldan. Gospod nadškof dr. Franc Kramberger je v popoldanski in nedeljski sv. maši razložil njen pomen. Na ikoni so pod podobo Jezusa in Marije glavni zavetniki Frančiškove družine: sv. Frančišek, sv. Klara in sv. Elizabeta Ogrska. V kapeli smo se v tem času zbirali k molitvi. Pred odhodom smo imeli še lepo molitveno uro s pesmijo, litanijami, rožnim vencem in tišino, v kateri je Mami Mariji vsak izročal svoje skrbi, težave, zahvale in prošnje. Po odhodu iz kapele so ikono odnesli še v sobo naše sostanovalke Fani in potem je odpotovala k Sv. Trojici. Bogu hvala za ta milostni čas.

Tekst in foto: Anica Horvat

Enega od teh je gospa Uršičeva vezla tri mesece, drugega z rišeljejevo tehniko pa so pripravile sestre. Že pred veliko nočjo je naša stanovalka gospa Marija Zaveršnik prosila sestro Sonjo, ki v mariborski stolnici skrbi za oltarne prte, da bi morda poiskale kakšnega lepega, ustreznega za našo kapelo. Posredovala jim je tudi natančne mere in tako sta se z njihovo prijaznostjo zgodila dva. Gospod nadškof dr. Franc Kramberger se jim je prisrčno zahvalil, v imenu nas vseh jim je podarila orhidejo in zahvalno pismo gospe Betke Verdnik. Že naslednji dan je oltarno mizo prekril rišeljejski motiv.

Bogu hvala vsem, ki so zaslužni zanj.

Anica Horvat

Projekt, katerega predstavljajo po različnih inštitucijah (šole, društva, domovi, zavodi)  je strnjena pripoved in prikaz nekdanjega rokodelskega  znanja domače izdelave lanenega platna in vsestranske uporabe rastline lan.

Stanovalke in stanovalci se še spominjajo teh znanj in so se vključevali v pogovor, na ogled smo imeli še rekvizite, pripomočke, da je bil prikaz še bolj razumljiv in nazoren.

Prisotni so preizkusili delo s tukačem, trli lan s trlico, opazovali spretne gospe za kolovrati ter se nekateri preizkusili v predenju.

Ohranjati moramo izročilo, stara znanja, veščine in kulturno dediščino, da se ne pozabijo.

Prijetno in poučno druženje je bilo zaključek letošnje sezone sodelovanja s Knjižnico Lenart, ki nam tudi redno dostavlja knjige, gradivo za knjižne molje, kateri se tudi najdejo med stanovalci in stanovalkami.

V ponedeljek , 10. junija dopoldan, je v naš dom prišel prvi predsednik tega društva, Aleš Arih z gosti in razstavo o tem pomembnem Slovencu. Predavanja so se udeležili tudi župan Lenarta, g. Kramberger; županja v času odkupa Stupičeve vile na Zavrhu, v kateri je Maister bival in je sedaj spominski muzej, ga. Šavli; praporščak društva, Ivan Tušek; vodja Završkih fantov, ki so negovali Maistove pesmi, Darko Škerget, idr. G. Arih je s pomočjo projekcije zelo zanimivo podajal vse podatke in dogodke iz generalovega življenja, posebej pa je poudaril njegovo vlogo pri osvobajanju Maribora v noči , 23. 11. 1918, ko je razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil. S tem pomembnim dejanjem, v katerem je sodelovala prva slovenska redna vojska v zgodovini, je uveljavil ljudsko voljo in dosegel, da je velik del štajerskega in koroškega slovenskega etničnega ozemlja pripojil slovenski oz. jugoslovanski upravi. Dotaknil se je tudi žalostnega spomina, zakaj Maister tako dolgo ni bil priznan kot eden ključnih mož naše zgodovine. Z recitacijami njegovih pesmi je srečanje obogatil Silvo Safran.

Ne bo napak, da omenimo še enkrat Maistove zasluge za slovenski narod:
- brez Maistra bi zgodovina Slovencev potekala drugače; 
- meje samostojne Slovenije bi bile bistveno drugačne;
- bil je človek dejanj v ključnih zgodovinskih tenutkih;
- postal je prvi slovenski general s slovensko vojsko, uvedel je poveljevanje v slovenskem jeziku;
- ves čas je bil zaveden Slovenec, svoje narodnosti ni tajil, ampak jo je s ponosom izkazoval;
- Maister je veljal za simbol osvoboditve, postal je mit in legenda.

Ozaveščanje ljudi o prelomnih dogodkih v naši zgodovini je pot, ki pelje v strpno in bolj optimistično prihodnost nas vseh, ki živimo v samostojni državi Sloveniji. Zato so to projekcijo in razstavo pripravili že v 18 osnovnih šolah in tako mladež (in učitelje) seznanjali s pomembnimi  dogodki in osebami v naši polpretekli zgodovini.

Hvala gospodu Alešu Arihu, ki je prišel v imenu DDGRM in nam na tako izčrpen in zanimiv način odstrl  košček naše preteklosti.

O general Maistru  je napisane kar nekaj literature, zadnja je knjiga 16-letnega genija Andraža Babška: Junak. Vredno jo je prebrati.

 Anica Horvat

Jože in Dragica sta v fotoprojekciji predvajala podobe lepih slovenskih krajev in narave, glasbenika pa sta na koncu poskrbela, da je bilo veselo, sproščeno in pevsko glasno razpoloženje, ki se ga bodo stanovalke in stanovali ter obiskovalci z veseljem in še dolgo spominjali. Pravzaprav je bil to poklon Dragice in Jožeta babici Mariji in obenem vsem stanovalcem doma, ki so bili navdušeni in hvaležni za tako pozornost in lep dogodek.

Pot jih je vodila proti Tratam, kjer se bohoti daleč naokoli viden grad in dalje skozi in skozi Apaško dolino ob blagi reki Muri do našega cilja do Boračeve. Čeprav je še dan prej in ponoči deževalo, se je obetal lep sončen dan, ki so se ga stanovalci prav od srca veselili. Veselili so se živali in druženja v naravi. Med potjo so opazovali lepo pokrajino, lokalne znamenitosti, obdelana polja, lepe hiše, rože… Za gospo Štefko pa je bil to še prav poseben izlet, saj je Boračeva njen rojstni kraj, kjer je preživela lepa otroška leta, a jo je pot življenja kljub temu odpeljala v drug kraj.

V živalskem vrtu, ki je zelo lepo urejen in skrbno negovan, nam je nekaj svojega dragocenega časa namenil lastnik g. Tomi. Popeljal nas je skozi ves vrt in predstavil vse živali in povedal mnogo zanimivosti. Oblika ogleda, ki smo ga naročili, je vseboval tudi možnost hranjenja živali, lahko smo se  jih dotaknili, božali. Stanovalcem je to veliko pomenilo, saj po prihodu v dom nimajo več stikov z živalmi v takšnem obsegu. Videli smo koze, ovce, ponija, lemurje, kamele, legvaneželve, kenguruja, opice makak in beloglavčke, koi krape, rakune, papige, sove, ptice…

Ko smo se poslovili od živali, nas je čakalo le še kosilo v gostilni na poti. In ne boste verjeli, nekaj trenutkov zatem, ko smo se odpeljali od tam, je začelo pošteno deževati…

Nekoliko utrujeni, a z lepimi vtisi in veseli smo se vrnili domov.

Jezus gledam te,
s križa bi te snela,
rane tvoje krvaveče,
od žebljev vse boleče,
s poljubi bi prekrila.

V ponedeljek 20. maja smo imeli v Domu sv. Agate predstavitev knjige z naslovom Laudetur JEZUS KRISTUS, ki jo je napisala naša stanovalka gospa Inge Budja. V šoli je imela rada slovenščino in je urejala šolska občila. Po moževi smrti leta 1988 so začela nastajati njena knjižna dela.

Iskrena zahvala gre knjižničarkam iz knjižnice Lenart, Zdenki in Aleksandri, ki sta pripravile čudovit program s pevskimi vložki. Hvala tudi gospodu nadškofu msgr. Alojziju Cviklu ter gospodu župniku Bernardu Geršaku za udeležbo na tem dogodku. Iskrena hvala tudi direktorju Zlatku Gričniku,  vsem zaposlenim doma Sv. Agate, stanovalcem doma ter vsem udeleženim na dogodku.

Že po tradiciji vsako pomlad, ko cvetijo akacije in bezeg izkoristimo ponudbo narave in pripravimo okusen sladki priboljšek  in ocvremo cvetove. Stanovalkam in stanovalcem je v večini poznana ta posebna jed, mnogi so jo sami pripravljali doma, zato se vedno veselijo in pomagajo pri pripravi cvetov in mase za to priljubljeno jed.

Nekateri imajo rajši bezgove, drugi akacijine ocvrtke, eni slajše, drugi manj, imeli smo vsega  na voljo, okusi so pač različni kar seveda velja za mnogo stvari v življenju. Vsi pa smo se strinjali, da je bila to zelo dobra ideja in priložnost, da se  imamo prijetno ob delu, pripravi, druženju, klepetu, obujanju spominov in se razvajamo s sladkimi priboljški.

Zbrali smo se na ploščadi doma, se poveselili ob domačem pecivu in soku, prisluhnili zvokom harmonike, tudi zaplesali, zapeli in se poveselili. Naši fantje so postavili mlaj in zakurili kres.  Potem pa smo se skupaj odpravili do majskega drevesa in se nastavili fotoaparatu in sončnim žarkom. Iskrena zahvala sodelavcu Franciju za podarjeno majsko drevo in za vse, kar je bilo potrebno, da je »maj pan« bil okrašen in postavljen. Hvala sestri Maji in njeni mami, da smo se lahko posladkali, študentu Štefanu za lepe melodije na harmoniki in vsem sodelavcem, da so stanovalcem polepšali dan in jih vrnili v čase, ko so to tudi sami počeli.

Pripravili so nam enourni program, kjer so se stanovalci lahko sprostili ob poslušanju petja, igranju na harmoniko ter se nasmejali ob skeču, ki sta ga pripravili igralki. Nekaj stanovalk in stanovalcev se je tudi z veseljem odzvalo na povabilo nastopajočih, in so se zavrteli, zaplesali  v ritmih znanih melodij.

Prijeten popoldan je kar prehitro minil, zadovoljni, hvaležni in veseli smo se razšli ter goste povabili, da nas še kdaj obiščejo.