Novice

Gospod župan, mag. Janez Kramberger je predstavil dosežke in pridobitve v občini v preteklem letu ter nas seznanil z načrti za prihodnje. Direktor Doma sv. Lenart pa je izpostavil, da si je potrebno ob takšnih praznikih čestitat in se zahvaliti, saj so nenazadnje vsi ti dogodki lepa priložnost za spodbudo za lepo in uspešno sodelovanje ter počutje tudi vnaprej.

Za glasbeno popestritev je poskrbel pevski zbor Doma sv. Lenarta.

Otvoritev likovne razstave so opravili župan, gospa Martina Golja in direktor.

Gospod župan v predgovoru zloženke »Prireditve ob prazniku občine« pravi:

»Vse poti so samo sledi, ki jih srečanja ljudi puste«, je zapisal Frane Milčinski Ježek, v eni od svojih pesmi.

Vsi pustimo sledi s svojim delom in ustvarjalnostjo. Delo z ljudmi in za ljudi pusti dobre sledi, ki so popotnica in kažipot v dejanjih in pri odločitvah za prihodnost. S pozitivnimi koraki, pa čeprav drobnimi, spreminjamo svet na bolje, širimo obzorja in pritegnemo dobronamerne ljudi.

Tako smo svoj kamenček v pestrem izboru prireditev v občini ob občinskem prazniku dodali tudi v Domu sv. Lenarta.

Najprej je po kostanjih zadišalo na varovanem oddelku našega Doma. V soboto, 19.10.2019 smo si s stanovalci ter z njihovimi svojci privoščili pečene in kuhane kostanje, manjkalo pa ni niti sladkega mošta in drugih dobrot. Sproščeno druženje ob zvokih harmonike in omenjenih dobrotah je prineslo zadovoljstvo in prijetno spremembo v naš običajni tok življenja.

Temu pikniku je v četrtek 24.10.2019 sledil še en kostanjev piknik na katerem so se na dvorišču doma v sproščenem vzdušju družili stanovalci našega Doma in kar nekaj zaposlenih. Poleg kostanjev, mošta in preostalih dobrot je za našo dobro voljo poskrbela tudi naša stanovalka gospa Gizela Lenard, ki nam je zaigrala na harmoniko. Ostali smo se še pridružili s petjem. Po zadovoljnih obrazih starostnikov je moč sklepati, da smo tudi tega dne preživeli prijetno popoldne.

Stanovalcev v tako visoki starosti je v domu vedno več. Letos smo jih na družabno srečanje s kulturnim programom povabili 57, med njimi tudi eno gospo, ki šteje 104 leta. V kulturnem programu so nastopile pevke ljudskih pesmi iz DU Lenart ter otroci in vzgojiteljice iz sosednjega vrtca, ki so zapeli pesem o skrinjici želja ter pesem o ježku in jeseni.

Zbrane smo pogostili v jedilnici, nagovoril jih je tudi direktor Doma Zlatko Gričnik, ki je poudaril, da srce, ki ljubi ostaja vedno mlado, kljub temu, da si mora človek priznati svoja leta, omejitve, ki mu jih prinaša starost in jih sprejeti. Veliko dogodkov se je v preteklosti zgodilo in tudi minilo ter se ne bo ponovilo, pa vendarle ostaja pred nami veliko novega in takšnega, kar lahko nastane in kar lahko srčno in iskreno doživimo tudi v starosti. Namreč v življenju ne štejejo leta, pač pa šteje to, koliko življenja imamo v teh letih, je zaključil.

Skupaj smo preživeli lepe trenutke in se že veselimo novih doživetij.

Naše priboljške smo ponudili in postregli tudi tistim, ki se niso mogli udeležiti delavnice, kar v sobah. Prijetno delo ob druženju, klepetu, prepevanju in harmoniki, na katero rada zaigra ga Lenard je prehitro minilo, imamo pa že ideje za naslednji dve delavnici, ki sledita in sicer ob Mednarodnem dnevu hrane, 16. oktobra ter Martinovem.

Tistim, ki vedno zrejo v tla, se lahko zgodi, da spregledajo mavrico. Vsako jutro, ko se zbudimo, prejmemo čudovito darilo – še en dan življenja – zato ga kar najbolje izkoristimo. Nihče tega ne more storiti namesto nas.

Obisk prireditev, ki jih organiziramo v Domu sv. Lenarta so lepa priložnost, da za nekaj trenutkov pobegnemo stran od težkih misli. 1. oktobra, ko obeležujemo mednarodni dan starejših, smo se prepustili glasbenemu nastopu, ki smo ga praznik pripravili ob sodelovanju pevk ljudskih pesmi Žitni glas iz Benedikta, ki so svoj nastop popestrile tudi s prikazom predenja na kolovrat.

V okviru projekta Demenci prijazna točka (DPT) smo v Domu sv. Lenarta ob mednarodnem dnevu alzheimerjeve bolezni organizirali sprehod za spomin, da bi s tem opozorili na porast te bolezni, značilnosti in posledice s katerimi se srečujejo oboleli in njihovi svojci.

Po lenarških ulicah smo se skozi mestni park dr. Jožeta Pučnik odpravili na Občino Lenart, kjer nas je sprejel župan, mag. Janez Kramberger s sodelavci. V krajšem nagovoru je izrazil veselje in zadovoljstvo nad obiskom in obljubil, da nas bo v kratkem tudi sam obiskal.

Stanovalci pa so pohvalili novo prometno ureditev v mestu.

Zaradi večkratnega prečkanja cestišča smo za nekaj trenutkov ustavili promet v mestu. Veseli smo bili potrpežljivih voznikov, kar kaže na to, da je naše mesto prijazno do starih ljudi.

Dom Sv. Lenarta je od leta 2018 Demenci prijazna točka (DPT), ki v lokalnem okolju pripomore k razumevanju in sprejetosti oseb z demenco in njihovih svojcev ter jim nudi ustrezno pomoč.

V okviru DPT smo sredo 18.9.2019 v knjižnici Lenart priredili Alzheimer Caffe. Naša gostja je bila prim. asist. Mojca Muršec, dr. med., spec. psih.

Zbrane je najprej nagovoril direktor Zlatko Gričnik, ki je izpostavil misel, da je Dom vezni člen, ki ozavešča širšo skupnost, kot demenci prijazno okolje. Obenem pa spomnil, da sodelavci Doma nujno potrebujejo svojce, da bi lažje in bolje ustregli stanovalcem. S pesmijo je prireditev obogatil domski pevski zbor.

Pri svojem delu se v Domu sv. Lenarta pogosto srečujemo s svojci, ki so zbegani, prestrašeni, polni občutkov krivde, nepripravljeni na stanja, ki jih bolezen prinaša in polni vprašanj na katera včasih ne znamo odgovoriti. Predavateljica je spregovorila prav o njih, za njih. O zapostavljenih življenjih svojcev, ki v skrbi za svojega dragega, obolelega za demenco, prezrejo svoje potrebe in potrebe njihovih bližnjih.

Predavateljica je v začetku spregovorila o demenci v preteklosti, o tem kako so jo v antiki sprejemali kot nek manjko, v srednjem veku je bila demenca posledica greha, kasneje norost, senilnost.

Leta 1907 pa je nevrolog Alois Alzheimer prvi opisal postopno, večletno upadanje intelektualnih in spominskih sposobnosti pri svoji bolnici in tako najpogostejšo obliko demence imenujemo ravno po njem; Alzheimerjeva bolezen. Pri tej obliki bolezni nastanejo spremembe v možganskih celicah, ki začnejo odmirati. Težave se najpogosteje začnejo počasi in počasi napredujejo; od lažje pozabljivosti do težkih motenj mišljenja, presojanja in izvrševanja vsakodnevnih opravil, vse do popolne odvisnosti od pomoči.

Trenutno je v Sloveniji 40.000 obolelih za demenco, od tega jih kar 87% živi doma in še enkrat toliko je negovalcev, svojcev, ki so prezrti, skriti pacienti. Ti pozabijo na svoje želje in potrebe, postajajo depresivni, izgoreli, tesnobni, saj ne zmorejo več. Predavateljica izpostavlja, da svojec mora delati na sebi, ne sme si dovoliti da izgori, saj potem ne more več skrbeti za obolelega za demenco; kot je povedala: »Bolnik ne more skrbeti za bolnika.«

Vodja zdravstvene nege v Domu,Violeta Pečar, je predavateljici postavila nekaj vprašanj; opozorila je, da opaža, da v Dom prihajajo bolniki, ki so že starejši, ko je demenca že napredovana. Gostja, prim. asist. Mojca Muršec, dr. med., spec. psih., je povedala, da je razlog v tem, da je obisk psihiatra dandanes še vedno stigma, da je ljudi sram obiskati psihiatra. S tem razlogom se bolezen pozno diagnosticira in zdravljenje oz. upočasnitev, zaviranje bolezni ni tako uspešno. Poudari, da smo mi tisti, ki lahko prestopimo to stigmo. Sledilo je vprašanje, na kak način pristopiti k svojcem in jim predstaviti, da je dobro, da je oseba z demenco sprejeta v dom. Predavateljica pove, da si s tem svojci, negovalci, opomorejo od nenehne skrbi in si povrnejo svoje življenje, poskrbijo zase in za svoje zdravje. Sledila so vprašanja obiskovalcev, eno izmed njih je bilo kakšna je preventiva, če sploh? Predavateljica je izpostavila dve pomembni stvari: zdrav način življenja, kamor sodijo redna fizična aktivnost, zdrava prehrana,… in druženje. Rada pove, da: »Kar je dobro za srce, je dobro za dušo.«

Srečanje smo v prijetnem vzdušju zaključili ob kavi in pecivu, kar je tudi namen Alzheimer Caffeja.

Dobro je, da si pacienti z demenco in njihovi svojci medsebojno pomagajo, da se udeležujejo strokovnih predavanj, da se s tem boljše seznanijo z boleznijo. Najpomembneje je namreč, da pacientu zagotovimo varno, strpno in zaupanja vredno okolje, v katerem se ne bo počutil kot nemočna žrtev svoje bolezni, temveč kot enakovreden član družine in družbe.

17. septembra 2019 se je ekipa 6 stanovalk in stanovalcev Doma Sv. Lenarta s spremljevalkama in g. direktorjem udeležila Športnih iger domov za starejše mariborske regije. Veseli in v pričakovanju lepih poznopoletnih doživetij smo se odpeljali proti taborski enoti Doma Danice Vogrinec, kjer so letos pripravili športne igre. Sodelovalo je šest domov: Dom Danice Vogrinec, Dom Tezno, Dom pod Gorco, Sončni dom, Dom Idila in Dom Sv.Lenarta. Vzdušje na igrah je bilo zelo veselo, glasno in sproščeno, za kar so poskrbeli gostitelji z  zanimivimi igrami ter stanovalec, udeleženec športnih iger iz doma Tezno, ki z veseljem na take dogodke vzame zraven svojo harmoniko. Tako so udeleženci še zapeli in nekateri tudi zaplesali. Namen takšnih druženj je povezovanje, spoznavanje, sprostitev in razvedrilo. Malo tekmovalnega duha je vedno prisotnega, zmagovalci pa smo vedno vsi, ki z dobro voljo, naklonjenostjo in trudom prispevamo k takšnim in podobnim prijetnim dogodkom.

V sredo, 28. avgusta 2019 smo imeli v Domu Sv. Lenarta pevski dogodek, ki so nam ga pripravili pevci ljudskih pesmi »Fantje z vasi« iz Rogaške Slatine. Pevci gojijo pristno staro slovensko ljudsko petje, zadali so si pa tudi lep in plemenit cilj, da bi v sledečih letih obiskali in predstavili to petje v vseh slovenskih domovih za starejše. Povedali so, da smo mi 17. dom, kjer so nastopali, skupaj pa bi jih radi obiskali 124. Veseli in zadovoljni obrazi stanovalcev ter prepevanje skupaj z nastopajočimi, pevcem pomeni največjo nagrado in zadovoljstvo za takšno sodelovanje.

Zaželeli smo jim obilo zdravja, dobre volje, veselja in časa za nadaljnje prepevanje in nastopanje ter varno in srečno pot po naši lepi Sloveniji ter da srečajo veliko dobrih ljudi in v njihova srca zapišejo lepe spomine.

Tretje leto zapored, smo se tudi letos, zaposleni, stanovalci in pevci pevskega zbora Doma Sv. Lenarta, pred Velikim šmarnom, odpravili na romanje na Ptujsko Goro.

V oblačnem jutranjem vzdušju smo se z avtobusom odpeljali z molitvijo in petjem proti romarski prestolnici naše Mariborske nadškofije.

Ta dan, v nedeljo, 11. avgusta je prav tam potekalo že 8. nadškofijsko romanje bolnikov, invalidov in starejših, ki ga je  vodil koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak.

Z velikim navdušenjem smo pri sveti maši, ob začetku katere je čez znana barvna okna posvetilo sonce, prisluhnili njegovi homiliji, s katero nas je nagovoril o bistvu ter moči upanja v vseh preizkušnjah našega življenja.

Poudaril je, da kljub tegobam, ki nas nemalokrat ovirajo, ne smemo izgubljati volje in upanja ter naj zmoremo sami  v vase vliti nove moči za nadaljnje poti življenja.

S svojimi besedami je prav tako povabil vse preizkušane k zakramentu bolniškega maziljenja, ter k skupnemu petju litanij Matere Božje, ki so v mogočni gotski baziliki, veličastno zvenele od vseh glasov, ki so polno zasedli ptujskogorsko baziliko.

Po zaključku slovesnosti smo se okrepčali na trgu pred baziliko, se srečali s škofom Jurijem ter popili kavico v sosednjem gostišču.

Hvaležni za čudovito dopoldne, smo se odpeljali proti domu, kjer smo se ob veselem prepevanju ljudskih pesmi strinjali, da zagotovo obstaja upanje, da bomo romali tudi prihodnje poletje.

Hudomušnost starih ljudi ne pozna meja in še prav nalezljiva je. Zaposleni v Domu sv. Lenarta imajo radi sproščene trenutke s stanovalci, ko se ne srečajo skozi storitev, pač pa skozi pristen človeški odnos, ki gradi naše sobivanje.

Pri uricah branja časopisa je pogovor nanesel tudi na dopuste, pa ne samo na njihove bogate spomine na preživljanje dopusta z družino, pač pa tudi na dopuste njihovih domačih in zaposlenih, ki te dni odhajajo in se vračajo z novimi spomini.

Pa je ob tem rekla stanovalka: »Kdaj pa direktor gre na dopust? Saj veste, ko mačke ni doma miši plešejo. Mi bi tudi lahko malo »čagali«, ko ga ne bo. Pa še delavnica bo zaprta.«

»Dogovorjeno. Pa da ne bi ki komu kaj pravo«, smo rekli.

In so šli na zaslužen dopust direktor, glavna sestra, delovna terapevtka in še mnogi drugi…

Tisti, ki smo ostali, pa smo si naredili dopust kar pri nas doma. Urice branja časopisa, ki tedensko potekajo na obeh nadstropjih, smo nekoliko podaljšali in se osvežili z domačo limonado, poklepetali ob dobri kavi in se odžejali ob hladnem pivu. Ja, prav ste prebrali. Ta pravem, ne brezalkoholnem. Druženje smo obogatili še z vrtenjem glasbenih želja za vse glasbene okuse. Tudi zaplesali smo. Dvakrat sta nam v duetu zaigrala sodelavec Robi na električni kitari, ki jo je sam izdelal in stanovalka gospa Gizela na harmoniki. Med premorom je Robi predstavil potek izdelave svoje kitare.

Dvakrat smo se družili ob kegljanju in ga enkrat zaključili z vrečko presenečenja, drugič pa se ob glasbenih željah med prvo in drugo serijo odžejali z oranžado in malo »pogrickali«. Obiskale so nas tudi pevke ljudskih pesmi in opazile, da smo prav dobro razpoloženi. K dobremu počutju je gotovo prispevala tudi redna jutranja telovadba.

Dobra volja, sproščen pogovor, prijetna glasba, šale, čas, ki ga namenimo drug drugemu, pa kakšni priboljški so recept za dober dopust. Pa četudi je ta kar doma.

Tako je naš » igriv dopust« kar prehitro minil. Se že veselimo naslednjega.

Mešani pevski zbor Doma Sv. Lenarta povezuje domske stanovalce, njihove svojce, zaposlene delavce in druge ljubitelje petja v složno pevsko poustvarjanje sakralnih in narodnih, ljudskih pesmi. Letošnje leto, smo se na sončno in lepo soboto, 20. julija, podali na že dolgo prej pričakovan izlet. Tokrat v sosednje Prekmurje.

Zjutraj nas je pričakal avtobus, ki smo ga vsi veseli in dobro razpoloženi napolnili prav do konca; prav vseh 25 pevcev pevskega zbora, z našimi sorodniki in prijatelji, ki smo se z navdušenjem odzvali povabilu direktorja našega doma, Zlatka Gričnika in zborovodja Žana Jerenka.

Pot nas je vodila čez Benedikt, Gornjo Radgono, Radence, Mursko Soboto in Rakičan, katerih zanimivosti nam je predstavil g. Ciril Arih ter z nami delil vabljiv se opis, o deželi panonske nižine, štorkelj ter dobrosrčnih prebivalcev, ki z njihovo dobrosrčnostjo in bogato kulturo vabijo v njihove kraje.

Namen letošnjega izleta je bil popestriti sobotno dopoldne v Domu starejših občanov v Veliki Polani, kjer se nam je ob tamkajšnjem direktorju, g. Andreju Šteslu, pridružil tudi naš gospod direktor.

S pevskim programom smo se povezali s tamkajšnjimi stanovalci, ki smo jim predstavili naš pevski repertoar, talent pa sta z nami delili tudi naši stanovalki, harmonikarici, ge. Gizela Lenard in Jožica Cebek. Sledila je pogostitev z domačo specialiteto »bujto repo« in pečenico, ki nam je pošteno teknila.

V popoldanskem delu smo se odpeljali proti samostanu klaris, v Turnišče, ki šteje osem članic. Fascinirala nas je predstavitev o najstrožjem redu redovnic in brez stičnost z zunanjim svetom. S sestrami klarisami smo zmolili in zapeli ter se po zahvali po lepem sprejemu, odpravili proti romarskemu središču murskosoboške škofije, bližnji župnijski cerkvi, ki pa ji nekateri pravijo tudi »slovenski Lurd«. Veliko in mogočno cerkev, ki je zgrajena iz starega in novega dela, nam je predstavil in razkazal tamkajšnji minorit, ki nam je izpostavil tudi nekatere zgodovinske dogodke razvidne iz veličastnih fresk, ki krasijo cerkev.

Pot nas je vodila še v Bogojino, kjer smo si ogledali znamenito Plečnikovo cerkev, Gospodovega vnebohoda. V kraju in rojstni cerkvi našega stanovalca in velikega podpornika zbora, škofa msgr. dr. Jožefa Smeja, smo hvaležno zapeli pete litanije Matere Božje.

Vsa zahvala za tovrstno druženje gre našemu direktorju in zborovodju, ki pa ni samo to, saj poskrbi in uredi tudi vse kar se tiče organizacije izleta in dviga medkulturnega ter medgeneracijskega udejstvovanja prav vsakogar v pevskem zboru. Navsezadnje se zahvaljujemo tudi vozniku, g. Marjanu Jelenu, ki nas je na izlet odpeljal tudi že lansko leto. Veseli smo, da z nami zapoje ter iz nas izvabi nasmeh na obraz.

Po kar dolgem in prijetno utrujenem dnevu, smo se s petjem, šalami in lepimi spomini na avtobusu, peljali proti domu in pevskim počitnicam naproti, s sklepno mislijo, da zares; »kdor poje, slabo ne misli«.