Alzheimer Caffe Doma sv. Lenart v knjižnici Lenart

Dom Sv. Lenarta je od leta 2018 Demenci prijazna točka (DPT), ki v lokalnem okolju pripomore k razumevanju in sprejetosti oseb z demenco in njihovih svojcev ter jim nudi ustrezno pomoč.

V okviru DPT smo sredo 18.9.2019 v knjižnici Lenart priredili Alzheimer Caffe. Naša gostja je bila prim. asist. Mojca Muršec, dr. med., spec. psih.

Zbrane je najprej nagovoril direktor Zlatko Gričnik, ki je izpostavil misel, da je Dom vezni člen, ki ozavešča širšo skupnost, kot demenci prijazno okolje. Obenem pa spomnil, da sodelavci Doma nujno potrebujejo svojce, da bi lažje in bolje ustregli stanovalcem. S pesmijo je prireditev obogatil domski pevski zbor.

Pri svojem delu se v Domu sv. Lenarta pogosto srečujemo s svojci, ki so zbegani, prestrašeni, polni občutkov krivde, nepripravljeni na stanja, ki jih bolezen prinaša in polni vprašanj na katera včasih ne znamo odgovoriti. Predavateljica je spregovorila prav o njih, za njih. O zapostavljenih življenjih svojcev, ki v skrbi za svojega dragega, obolelega za demenco, prezrejo svoje potrebe in potrebe njihovih bližnjih.

Predavateljica je v začetku spregovorila o demenci v preteklosti, o tem kako so jo v antiki sprejemali kot nek manjko, v srednjem veku je bila demenca posledica greha, kasneje norost, senilnost.

Leta 1907 pa je nevrolog Alois Alzheimer prvi opisal postopno, večletno upadanje intelektualnih in spominskih sposobnosti pri svoji bolnici in tako najpogostejšo obliko demence imenujemo ravno po njem; Alzheimerjeva bolezen. Pri tej obliki bolezni nastanejo spremembe v možganskih celicah, ki začnejo odmirati. Težave se najpogosteje začnejo počasi in počasi napredujejo; od lažje pozabljivosti do težkih motenj mišljenja, presojanja in izvrševanja vsakodnevnih opravil, vse do popolne odvisnosti od pomoči.

Trenutno je v Sloveniji 40.000 obolelih za demenco, od tega jih kar 87% živi doma in še enkrat toliko je negovalcev, svojcev, ki so prezrti, skriti pacienti. Ti pozabijo na svoje želje in potrebe, postajajo depresivni, izgoreli, tesnobni, saj ne zmorejo več. Predavateljica izpostavlja, da svojec mora delati na sebi, ne sme si dovoliti da izgori, saj potem ne more več skrbeti za obolelega za demenco; kot je povedala: »Bolnik ne more skrbeti za bolnika.«

Vodja zdravstvene nege v Domu,Violeta Pečar, je predavateljici postavila nekaj vprašanj; opozorila je, da opaža, da v Dom prihajajo bolniki, ki so že starejši, ko je demenca že napredovana. Gostja, prim. asist. Mojca Muršec, dr. med., spec. psih., je povedala, da je razlog v tem, da je obisk psihiatra dandanes še vedno stigma, da je ljudi sram obiskati psihiatra. S tem razlogom se bolezen pozno diagnosticira in zdravljenje oz. upočasnitev, zaviranje bolezni ni tako uspešno. Poudari, da smo mi tisti, ki lahko prestopimo to stigmo. Sledilo je vprašanje, na kak način pristopiti k svojcem in jim predstaviti, da je dobro, da je oseba z demenco sprejeta v dom. Predavateljica pove, da si s tem svojci, negovalci, opomorejo od nenehne skrbi in si povrnejo svoje življenje, poskrbijo zase in za svoje zdravje. Sledila so vprašanja obiskovalcev, eno izmed njih je bilo kakšna je preventiva, če sploh? Predavateljica je izpostavila dve pomembni stvari: zdrav način življenja, kamor sodijo redna fizična aktivnost, zdrava prehrana,… in druženje. Rada pove, da: »Kar je dobro za srce, je dobro za dušo.«

Srečanje smo v prijetnem vzdušju zaključili ob kavi in pecivu, kar je tudi namen Alzheimer Caffeja.

Dobro je, da si pacienti z demenco in njihovi svojci medsebojno pomagajo, da se udeležujejo strokovnih predavanj, da se s tem boljše seznanijo z boleznijo. Najpomembneje je namreč, da pacientu zagotovimo varno, strpno in zaupanja vredno okolje, v katerem se ne bo počutil kot nemočna žrtev svoje bolezni, temveč kot enakovreden član družine in družbe.