Hvala za lepo doživetje

Zelo skrivnostno. Domnevala sem, da je povezano z zborom, a kako in zakaj v tem času korone mi ni bilo razodeto. Ob 23.16 naslednji SMS: "Bi šli z nami v Bogojino na grob našega  škofa Smeja in ob 19. uri v Turnišče k maši? Gremo zgolj v manjšini, da se ga v imenu Doma in zbora spomnimo tudi na takšen način. Vas bomo zeloooo veseli!" O, kako prijazno, čeprav še nisem domska. Do polnoči je še trajalo dopisovanje. Po hudem dopoldnevu v soboto, ko so  se nevihte razbesnele po celi Sloveniji, se je naredil čudovit popoldan. Prav dar Stvarnikovih rok. Ob 16. uri se nas je  osem z dvema avtomobiloma (Žan in Ciril) v veselem razpoloženju odpeljalo proti Bogojini. Ob grobu, polnem cvetja in sveč, smo zmolili za blagor njegove duše. V Plečnikovi cerkvi smo zapeli Mariji v čast ter po prijetnem klepetu z gostoljubno gospodinjo in zborovodkinjo Marijo Kolenko, z g. župnikom Zverom in s tekočimi zadevami smo hiteli k naslednji duhovni postaji, k sestram klarisam v Turnišče. V kapeli pred izpostavljenim Najsvetejšim smo po nagovoru sestre za kovinsko ograjo skupaj zmolili in zapeli. Kratko je bilo, žal, a vredno. Z njihovim blagoslovom in molitvijo smo nadaljevali do stare božjepotne cerkve Marijinega vnebovzetja, kjer smo ob 19. uri prisostvovali sveti maši ob godu sv. Ignacija Lojolskega. Letos jezuiti praznujejo 500 let od njegovega spreobrnjenja. Ni bilo nedeljskega bogoslužja, a je bilo v cerkvi res veliko ljudi. G. Žan je igral na orgle, vsi smo pa bolj ali manj zavzeto peli. Ko je pomagal še gromki glas župnika Tonija Brinjovca, je bilo pa slovesno. Lepo je bilo, duhovno bogato. Bogu hvala. Na koncu smo še sami zapeli Veš, o Marija, moje veselje. In srce je bilo res veselo, zelo smo bili obdarovani. Sonce je že zahajalo, ko smo se vračali proti Domu in prosili Žana še za kakšen takšen lep preblisk. Tudi Ciril se je takoj strinjal in bil za. Vsi smo ZA, kamor koli.

Anica Horvat