Izlet po Spodnjem Podravju

Naš cilj je bila Ptujska gora, a se je zjutraj situacija zapletla, saj nam prevozno podjetje ni omogočilo ugodnejšega dostopa do cerkve, pa še deževalo je. V kratkem času smo uspeli najti nadomestno svetišče v katerem bi imeli romarsko sveto mašo ter do katerega je možen dostop z avtobusom in nima stopnic. Dobrodošlico so nam izrekli patri minoriti v kloštru na Ptuju.

Iz deževnega Lenarta in Zamarkove smo se skozi prelepe Slovenske gorice proti Ptuju odpeljali skozi Dornavo, kjer smo si med vožnjo ogledali slikoviti baročni dvorec, nato pa so se naši pogledi uprli proti najstarejšemu slovenskemu mestu nad katerim ponosno bdi daleč naokoli opazen grad. Sveto mašo v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju je ob somaševanju predsednika Nadškofijske karitas Maribor, gospoda Branka Mačka, daroval gospod Simon Lampreht. Ljudsko petje je vodil pater Janko, ki na je pred odhodom predstavil zanimivo zgodovino samostana in cerkve. Ogledali smo si tudi samostanski atrij, kjer se velikokrat odvijajo različne kulturne prireditve. Začetki samostana, ki je najstarejši samostan Frančiškovih manjših bratov na slovenskih tleh, segajo v 13. stoletje. 4. januarja 1945 je cerkev doživela bombardiranje in v trenutku je postala kup ruševin, na metu cerkve je bila sezidana pošta. Takoj po vojni, ko so se izgnani bratje minoriti vrnili in živeli v nepoškodovanem delu samostana. Leta 2001 so pošto porušili in začela se je gradnja cerkve, ki je bila blagoslovljena 2004. Ves čas pa je bil samostan gradnik družbenega in kulturnega življenja na Ptuju. Po tem, ko smo občutili živahen utrip Ptuja, smo pot nadaljevali po Dravskem polju mimo Ptujske gore, tako da smo jo vendarle vsaj videli,  skozi Majšperk v gostišče Zelena dolina v Stopercah, kjer so nam postregli obilno in okusno kosilo. V mirnem in sproščujočem naravnem okolju smo se zabavali ob ogledu več vrst papig in rib v manjšem ribniku.

Ob sproščenem klepetu in opazovanju lepe pokrajine smo zelo uživali. Opazili smo obdelane »brege«, krave in ovce na paši, kužke na domačijah, cvetoče drevje in grmičevje, lepo urejene vrtove, žitna polja in zasajene njive, lepe hiše...

Ko smo odhajali iz gostišča je posijalo sonce, ki nas je spremljalo vso pot nazaj do doma. Morda malce utrujeni, a polnih lepih vtisov in brez poškodb smo zaključili naš letošnji izlet. Konec dober, vse dobro, bi lahko rekli. Hvaležni za tak razplet dneva smo se poslovili in se porazgubili v svoje sobe in o dogodivščinah pripovedovali tistim, ki so ostali doma.